PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

Bovške povedke - 10


ne se :: 07.03.2018 ob 10:22
Potem pa tole hudič le ni tako hudičev, če so njegove kosti zlato.
Ali pa je zlato slabo ?
lelj :: 07.03.2018 ob 10:44
zlato je lahko dobro ali pa slabo
odvisn kolk pogoltn rataš
ČRNO NA RDEČIH KOCKAH:

vednonesramen
Mačka
lelj :: 08.03.2018 ob 9:17
ZLATO
Ivan in Tone sta bila pastirja.
Ivan je pasel na Čukli.
Tone je pasel na Goričci.

Bil je lep dan.
Tone je poklical Ivana, naj pride k njemu, da bi se igrala.
Igrala sta se, dokler ni sonce zašlo.
Takrat sta se spomnila, da morata odgnati ovce domov.
In odšla sta vsak na svojo stran, da poiščeta vsak svojo čredo.

Nenadoma pade Ivanu pastirska palica v škrapljo.
Komaj jo je dobil iz jame, kajti bila je že noč.
Trdno jo je zgrabil in odšel s svojo čredo domov.
Doma je palico postavil v kot.

Ko jo je naslednjega jutra hotel vzeti, je bila palica zlata.
Spomnil se je, da mu je palica padla v škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.

Ko je mati to videla, je poslala Ivana iskat škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.

Iskal jo je in iskal, a našel je ni.

Zlato cvete le vsakih 1000 let.
Kdo ve, kdo bo tisti srečnež čez 1000 let?
ČRNO NA RDEČIH KOCKAH:

vednonesramen
Mačka
lelj :: 08.03.2018 ob 9:17
ZLATOROG

Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj.

Tam so prebivale bele žene.
Bile so bitja milega in usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo spominja še danes.
Pogosto so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili.
Otročnicam so bile v podporo.
Dečki, ki so jih povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žen.
Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči zelišč.

Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi dobivale hrano.

Ljudski zahvali so se odtezale,
in če si je kdo drznil v bližino njihove planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje.
Če je kdo zašel ali si drznil v bližino njihovega bivališča, so ga z gosto kamnito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.

Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih lepe koze in stražile dohod.
Če se je kdo približal nepozvan, so te koze lomile skale z gorskega robu.
Vodil jih je zelo postaven kozel z zlatimi rogovi, Zlatorog po imenu.

Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo.

Najsi bi ga bila zadela strelčeva krogla, kamor je kanila le ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel zdravilne moči, triglavska roža.
Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, in najsi bi ga bila krogla zadela v srce.

Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatin.

Benečan, ki je stikal za zlatom, je prežal ob vhodu Bogatinove jame.
Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače.
Brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova.
Benečan je pozneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali.
Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta.
Vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.

Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente.
Nehvaležnost in pohlepnost ljudi je celo dolino belih žen spremenila v kamnito puščavo.

Takrat na bovških tleh še ni bilo cest.
Samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž.
Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško.

Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, v kateri so tovorniki radi ostajali.
Krčmarica je bila visoko v časteh.
Z dobro voljo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek.

Še bolj je ugajala vsakemu njena hčer.
Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini.
Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki so ga imenovali za Trentarskega lovca.

Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo.
Tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žen.
Poznal je vse steze po gorah.
Lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamnite toče.
Marsikaterega tolstega kozla, divjega petelina in dosti krasnih cvetličnih šopkov je prinesel v krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen.

Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev v deklici naselil napuh v srce.

Neko nedeljo, ko je bilo že skoraj pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo.
Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poskušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico.
Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu.
Gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.

Zdajci je prišel tudi Trentski lovec v družbo.

Ko je svojo deklico pozval na ples, se je jako kujala in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.

In kakor zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.
Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami:

Vem tudi,
kje se najde ključ od Bogatina,
in če ga dobim,
bom kralj proti tvojemu kramarju,
ti pa mu lahko bodeš za točajko!


Globoko užaljen je odšel iz krčme.
Na poti ga je srečal Zeleni lovec, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost.
Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem.
Prikupil se jim je že marsikdo, ki je stikal po zakladih.

Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je Trentski lovec vedel za njegovo bivališče.
Zalotila sta ga dopoldne.

Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga.
Težko ranjen se je spustil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni.
Zeleni lovec je zaklical:

Za menoj!
Ključi od Bogatina so najini!

Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico.
To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči.
Spomin na mater, njegov angel varuh, mu je klical:

Nikar dalje!
Naj ti bodo dovolj triglavske rože!
Osramočena te bo prosila tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala!

Zeleni lovec je zaklical:

Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se naužije rože čudotvorne.
Osrči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!

Tedaj je zmagal glas zla.
Po sledu krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo.

Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo.
Na novo oživljen se je pognal proti lovcema po ozki stezi.
Rogova sta se mu bleščala v soncu krasnejše nego kdaj.
Omamljen od bleska je pogledal Trentski lovec v globel in že se je opotekel.
Zdajci še skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno.

Zeleni lovec se je zakrohotal za njim:

Srečno pot na Laško!

V tem je bridek kes obšel dekletu srce.
Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec.

Šele ko so se vrnile lastavice in je Soča narasla od raztopljenega snega v gorah, je priplavalo truplo Trentskega lovca.
V roki je držal šopek triglavskih rož.

Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino.

Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze.
O nekdanjem planinskem raju ni smela ostati niti najmanjša sled.
Zlatorog je bil razkačen razril lepe travnate pašnike.
Še danes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.
ČRNO NA RDEČIH KOCKAH:

vednonesramen
Mačka
bogatin :: 08.03.2018 ob 13:23
Kakšna lepa pripoved o Bogatinu. Grem iskat na karto, kje je.
bogatin :: 08.03.2018 ob 13:27
A je tole tisto lepo, rodovitno polje, kjer so prebivale bele žene?

lelj :: 08.03.2018 ob 15:28
mogoče

planina Jezerca naj bi bila nad Rabeljskim jezerom, mogoče Jerebica
ta je nad jezerom in se je je pred 100 leti imenovala Seekopf (Jezerska glava ali vrh)
ČRNO NA RDEČIH KOCKAH:

vednonesramen
Mačka

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.