PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

Beremo... - 27


WiCkEd WiTcH :: 21.10.2020 ob 13:46
Romy Hausmann: Dragi otrok

Odpri sliko ➜

Žensko skupaj s hčerko po prometni nesreči odpeljejo v bolnišnico, kjer ugotovijo, da sta bili predtem v neprodušno zaprti koči brez oken, prepuščeni na milost in nemilost možu / očetu. Tako se knjiga začne...
Poglavja izmenično pripovedujejo ženska iz koče, punčka iz koče in oče že 14 let pogrešane hčerke. Ja, namenoma sem tako napisala...:)
Knjiga je res napeta, strani se kar same obračajo, domišljija divja, ker si bralec težko zamisli scenarij, ki bi se skladal z zgodbo... Žal se mi pa zdi konec precej neposrečen. Kaj več težko povem, da ne uničim užitka prihodnjim bralcem.
WiCkEd WiTcH :: 21.10.2020 ob 13:47
Dušan Jelinčič: Umor pod K2

Odpri sliko ➜

Trije Angleži in dva Pakistanca so na poti na Eiger v švicarskih Alpah. Vrnejo se le štirje. Dogodki v Švici pa so le začetek. Zgodba se nadaljuje še pod K2 v Himalaji, vključno z umori.
Za slabih 200 strani dolgo knjigo sem kar pozitivno presenečena. Osebe in njihovi motivi za dejanja so kar dobro opisani, prav tako tudi zaplet(i) in razplet.
WiCkEd WiTcH :: 21.10.2020 ob 13:48
Marlen Haushofer: Stena

Odpri sliko ➜


Knjiga je bila napisana že pred več kot pol stoletja pa se ji niti malo ne pozna. Lahko bi se dogajala takrat, danes ali pa celo v neki nedoločljivi prihodnosti.
Prvoosebna pripovedovalka oz. zapisovalka je ženska nekje v srednjih letih, ki je ostala izolirana od preostalega sveta. Okoli njenega otočka gor, hribov, jas, travnikov, potokov, gozdov in nekaj koč se je spustila stena. (Nekako tako kot v Kingovi Under the Dome.) Nadnaravno? Neko novo orožje in bodo zmagovalci prišli ponjo? Kaj tretjega? Mogoče... Ostala je popolnoma sama s kravo, psom in mačko ter s svojimi rokami. Sama mora poskrbeti, da bodo ona in njene živali preživele.
Dve leti in pol po spustu stene je začela zapisovati dogodke, ki so se ji pripetili v osami, vmes pa vpenja še svoja razmišljanja. Ker piše na vsak razpoložljiv košček papirja in mora z njim varčevati, je tudi knjiga v tej obliki. Niti enega poglavja. No, je le eno poglavje, dolgo od prve do zadnje strani. Zaradi tega je kar težko prekiniti branje, a k branju vleče tudi radovednost bralca. Zanima nas, kaj vse se bo še zgodilo, na kakšen način in zakaj se bo nekaj zgodilo (dostikrat pripovedovalka omeni nekaj, kar se bo šele zgodilo, ampak le omeni) in seveda, kako se zgodba konča. Konec je žal prehiter, a očitno ji je dokončno zmanjkalo papirja...
WiCkEd WiTcH :: 21.10.2020 ob 13:50
Salla Simukka: Bela kot sneg

Odpri sliko ➜

Drugi del o Sneguljčici, neki ne ravno posrečeni verziji Lisbeth Salander, kako stran nazaj pa o prvem delu.

Po dogodkih iz prve knjige si Sneguljčica še bolj kot prej želi samostojnosti in neodvisnosti, zato poleti odide v Prago. In kot se pričakuje, je ponovno zapletena v tekanje, skrivanje, umore in skrivnosti. Tokrat celo odkriva preteklost svoje družine.
Hja, ker je knjiga namenjena najstnikom, ji bom pogledala skozi prste. In ker me firbec matra, bom prebrala še zadnji del...
Dojenček :: 21.10.2020 ob 17:39
Marlen Haushofer: Stena

Odpri sliko ➜


Knjiga je bila napisana že pred več kot pol stoletja pa se ji niti malo ne pozna. Lahko bi se dogajala takrat, danes ali pa celo v neki nedoločljivi prihodnosti.
Prvoosebna pripovedovalka oz. zapisovalka je ženska nekje v srednjih letih, ki je ostala izolirana od preostalega sveta. Okoli njenega otočka gor, hribov, jas, travnikov, potokov, gozdov in nekaj koč se je spustila stena. (Nekako tako kot v Kingovi Under the Dome.) Nadnaravno? Neko novo orožje in bodo zmagovalci prišli ponjo? Kaj tretjega? Mogoče... Ostala je popolnoma sama s kravo, psom in mačko ter s svojimi rokami. Sama mora poskrbeti, da bodo ona in njene živali preživele.
Dve leti in pol po spustu stene je začela zapisovati dogodke, ki so se ji pripetili v osami, vmes pa vpenja še svoja razmišljanja. Ker piše na vsak razpoložljiv košček papirja in mora z njim varčevati, je tudi knjiga v tej obliki. Niti enega poglavja. No, je le eno poglavje, dolgo od prve do zadnje strani. Zaradi tega je kar težko prekiniti branje, a k branju vleče tudi radovednost bralca. Zanima nas, kaj vse se bo še zgodilo, na kakšen način in zakaj se bo nekaj zgodilo (dostikrat pripovedovalka omeni nekaj, kar se bo šele zgodilo, ampak le omeni) in seveda, kako se zgodba konča. Konec je žal prehiter, a očitno ji je dokončno zmanjkalo papirja...


In, kaj se je zgodilo?
FriLLox :: 21.10.2020 ob 20:26
Obredne gomile; Ante Škobalj
WiCkEd WiTcH :: 21.10.2020 ob 20:59
Avtor: Dojenček


In, kaj se je zgodilo?

Vmes ali na koncu? Ali oboje?:P
Dojenček :: 21.10.2020 ob 21:39
Oboje, prosim, če ti ni odveč
WiCkEd WiTcH :: 22.10.2020 ob 9:50
Torej... Nekoč, v nekem nedoločljivem času, je ženska (imena ne izvemo) odšla s svojo sestrično in njenim možem na vikend v hribih za nekaj dni. Isti dan sta sestrična in njen mož odšla v vas malo nižje, ženska pa je z lovskim kužijem ostala na vikendu. Zvečeri se, zato se odpravi spat, presenečena, da se še nista vrnila. Tudi zjutraj ju še ni bilo, zato gresta s kužijem proti vasi, ko se dobesedno zabijeta v neko nevidno pregrado, steno, jo je imenovala. Jasno, šok. Ugotovi, da stena ni pregloboko v zemlji, ker potok, sicer z nekaj težavami, najde pot pod zemljo na drugo stran. Na drugi strani tudi opazi, da so vsi ljudje in živali (rastline ne) okameneli, zamrznili. Tako se začne zapis, ki ga je začela pisati dve leti in pol po spustu stene.
Ob raziskovanju okolice in merjenju, kako daleč sega stena, najde kravo, kot kasneje ugotovi že brejo, k sreči. K sreči ima tudi nekaj znanja o molži, skrbi za živali in poljedelstvu, zato kmalu posadi še fižol in krompir, ki je bil v koči. Še ena sreča: sestričnin mož je imel precej velike zaloge. A tudi te ne morejo trajati večno, na rešitev pa ne more upati. Teorija o steni kot orožju in nadnaravni steni sta njeni. Pri preživetju ji pomagajo tudi najdene knjige, čeprav v njih ne piše vsega. Recimo, kaj se zgodi, če se sparita oz. če se sploh lahko sparita sin-bik in mama-krava.
Torej, zdaj ima brejo kravo, zvestega psa, v kočo se je zatekla še breja mačka, ima njivo krompirja in fižola, v potoku lovi postrvi, v gozdu je dovolj divjadi (stena se je očitno spustila precej na široko), tudi drva za zimo je pripravila. Zimo nekako preživi, pridružita pa se jim mladi bikec in mala mačka. Tisto, kar je vleklo branje naprej, je to, da je večkrat, še preden se to dejansko zgodi, omenila nekatera dejstva. Na primer da bo kuži umrl, da bo bikec umrl, da bo mala mačka umrla, da bo imela stara mačka še enega mladička, ki bo tudi umrl in da na planino ne bo več odšla.
Med raziskovanjem okolice, prav daleč zaradi krave ni mogla iti, najde višje ležečo planino (boljša trava), kjer s kužijem, kravo in bikcem preživi drugo poletje za steno. Stara mačka je zbežala nazaj v dolino, male mačke ni več, novi mačkonar pa je za silo zadovoljen na planini. Pred odhodom je nasekala še drva za drugo zimo, vmes med poletjem pa je odšla v dolino posrbet za njivo krompirja in fižola (ki ga je več kot prejšnje leto) in pokosit travo za zimsko jedačo. Ko se jeseni vrne, se sprašuje, če je tak napor sploh vreden, a v bistvu ve, da je.
Zelo malo izvemo o njenem življenju pred spustom stene. Kot se ne bi želela spominjati ali pa se ji to ne zdi vredno zapisati za nekoga, ki bo bral te anale. Vemo, da ima, po njenih besedah, dva skoraj odrasla otroka, ne spomnim pa se, če je sploh kaj omenila očeta otrok. Niti ni omenila, kaj je počela pred spustom stene.
No, zdaj je čas za drugo zimo. Preživi jo podobno kot prvo, le da tokrat hudo zboli in tudi prvič izgubi občutek za čas. Spomladi drugega mucija ni več, stara mačka je še, kuži tudi, poskuša pa spariti bikca in kravo. Ponovno se pripravlja na odhod v planino. Tudi tokrat se občasno odpravi v dolino, da poskrbi za zimske priprave. A ko se nekega dne vrne nazaj v planino, kuži in bikec nepričakovano umreta. Zgodi pa se še ena bolj nepričakovana smrt.
S kravo se vrne nazaj v dolino (upa, da je breja), kjer jo čaka muhasta stara mačka (tudi verjetno breja). Novembra začne pisati pričujočo zgodbo, konča jo štiri mesece za tem. Evo, konec, je počil lonec. Ji je zmanjkalo papirja, bo še nadaljevala pisanje, ga sploh še lahko?
Knjiga je eno samo dolgo poglavje, brez dvogovorov, veliko razglabljanja, konec brez konca... Same take stvari, ki meni običajno ne odgovarjajo, tokrat sem pa brez pripomb. Knjiga res vredna branja.
Dojenček :: 23.10.2020 ob 19:21
Fino.
Bere se res obetavno, ravno dovolj si zapisala, da si mi zbudila zanimanje in dovolj zamolčala, da me muči radovednost. Sploh tista nepričakovana smrt me silno pesti .
WiCkEd WiTcH :: 25.10.2020 ob 21:05
Čisto nič ne bi škodilo še kako nadaljevanje...:)
WiCkEd WiTcH :: 25.10.2020 ob 21:17
Nando Parrado, Vince Rause: Čudež v Andih

Odpri sliko ➜

Le malo jih je, ki še niso slišali za letalsko nesrečo leta 1972, ko je urugvajsko letalo strmoglavilo globoko v Andih ali niso brali knjige Živi ali niso gledali istoimenskega filma...
Nando je več kot 30 let po nesreči in izidu knjige Živi napisal še svojo verzijo dogodkov. No, ne verzijo, ker je prejšnja knjiga popolnoma verodostojna. Tej knjigi je poleg naštevanja dogodkov hotel dodati še svoj pogled. Kaj se je njemu podilo po glavi, ko se je zbudil iz kome in izvedel, da je njegova mati mrtva, sestra pa komaj še živa. Kako se je čez nekaj dni spopadal še s sestrino smrtjo. Kako ga je misel na očeta držala pokonci, da ni obupal in se prepustil milostni smrti. Kako ga je ljubezen kot nasprotnica smrti vlekla naprej proti zahodu in v višave, na goro, ki jo je poimenoval po očetu.
S to knjigo je Nando želel povedati očetu, da ni kriv za njihovo nesrečo in da ga je ravno misel nanj popeljala, kamor si nihče ni mislil, da mu bo uspelo priti. Želel je tudi popraviti krivice, ki so se morda zgodile nekaterim izmed preživelih v prejšnji knjigi. Upa, da mu je oboje uspelo...

Odpri sliko ➜
WiCkEd WiTcH :: 25.10.2020 ob 21:20
Alenka Planinc Rozman, Igor Rozman: Srce bije v dvojini

Odpri sliko ➜

Resnična zgodba slovenskega para o njuni želji po otroku. Ker nista mogla imeti biološkega, sta se podala na dolgo, utrujajočo, trnovo pot do posvojenega. Čisto na koncu knjige piše: In tudi ta zgodba o posvojitvi se je kljub mnogim zapletom končala - srečno. Ali pa se je morda šele dobro začela?
Zgodba, ki jo marsikdo lahko kmalu pozabi, za marsikoga pa je lahko polna dobrodošlih informacij.

Še njun intervju ob izdaji knjige:
https://www.mladinska.com/dobrezgodbe/druzina/zakonca-rozman-od-prvega-trenutka-smo
WiCkEd WiTcH :: 29.10.2020 ob 18:46
James Delargy: 55

Odpri sliko ➜

Malo mesto sredi avstralske divjine.
Na policijsko postajo pride pretresen in poškodovan mladenič Gabriel. Trdi, da ga je ugrabil moški z imenom Heath, mu rekel, da ga bo ubil in da je številka 55. K sreči mu je uspelo pobegniti.
Kmalu na policijsko postajo pride pretresen in poškodovan mladenič Heath. Trdi, da ga je ugrabil moški z imenom Gabriel, mu rekel, da ga bo ubil in da je številka 55. K sreči mu je uspelo pobegniti.
Zelo obetaven začetek, malo manj zanimiva razlaga motiva, konec pa presenetljiv. Kako velik mora biti ta Gardnerjev hrib...
WiCkEd WiTcH :: 04.11.2020 ob 21:47
Sophie Hannah: Zaprta krsta

Odpri sliko ➜

Drugi primer Hercula Poirota izpod novega peresa. Kakšno stran nazaj pa o prvem.

Poirot in njegov zvesti dr. Watson sta povabljena k znani pisateljici. Isti večer se zgodi umor, na nek način sicer pričakovan. Na koncu pa seveda zmagoslavje Poirota.

Mogoče se izboljšuje, mogoče se navajam, ni pa neke sentimentalnosti.... Poskusimo še enkrat. Za preganjanje dolgčasa je kar solidna zadeva...
WiCkEd WiTcH :: 08.11.2020 ob 11:37
Kazuo Ishiguro: Ko smo bili sirote

Ishiguro ima nek poseben stil pisanja. Ali ti odgovarja ali ne. Meni začuda kar precej. Sem bila presenečena nad tem že pri njegovi prejšnji prebrani knjigi (Ostanki dneva).

Odpri sliko ➜

Christopher je prvoosebni pripovedovalec. Skozi knjigo nam pripoveduje o svojem življenju v Angliji, kjer je živel s svojo teto in postal zelo uspešen in znan zasebni detektiv. A pot do tukaj je bila dolga... Pove nam o svojem srečno preživetem otroštvu v Šanghaju s starši. Dokler nista pri njegovih desetih letih oba drug za drugim nepojasnjeno izginila. Siroto so poslali v Anglijo, kjer mu preteklost dolga leta ni dala miru, celo botrovala izbiri poklica in ga na koncu popeljala nazaj v Šanghaj. Po 20 letih je Christopher prišel nazaj, da bi poiskal svoje starše. Pričakuje ju živa in na točno istem mestu, kamor naj bi ju ugrabitelji odpeljali. Ta del sem pa neverjetno težko prebavila. Saj ne more biti tako zaslepljen? Medtem ko ju je iskal med bombandiranjem in streljanjem sem kar zavijala z očmi.
K sreči se knjiga kasneje popravi in odložila je nisem razočarana.
Kinnniy :: 08.11.2020 ob 18:03
JAZ sem domov prinesla od Vesne Milek - Ogledala. Sploh ne najdem časa brat ( !!

Sem pa rezervirala knjigo Od RACa - kako pa tega človeka občudujem! .

(kdo ni si mislil, da so v naši knjižnici take bralke - ker čez dan mi izgleda, da so vse ene farške kavke )
bb :: 08.11.2020 ob 18:16
Za to knjigo od Raca so mi povedali, da je debela, vendar je tako napisana, da se ful hitro bere. Knjiga je menda taka, da jo na mah prebereš - sočna, pikantna!
Kinnniy :: 08.11.2020 ob 18:34
: buc buc
Kinnniy :: 08.11.2020 ob 18:34
Debele so vse... ker ti ljudje imajo kaj povedat. Kar so doživeli na svoji koži. ISKRENI.
Tega se mi bojimo - iskrenosti.
Vladniki niso in zamorijo vse.
Niti nismo doma.

In ko je nekdo pogumen, obelodani vso bedo ...... jo beremo kot 'pijanc, ki golta zadnje kaplje iz flaše ruma'.

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.