☕ osamljen sem in žalostn je še kdo tukaj

Jaz sm tut osamljen, še s tisto žensko ko bi lahk kej blo ka je neki namigovala sm zajebal, ker nism hotu it z njo na pijačo čeprav me je pobvvabla, bitl jaz, jaz bom crknu sam, osamljen in brez vseh.

Glej film na TVSLO 2 o Elizabeth Taylor, kako ga je pila, se drogirala in prepirala z Richardom Burtonom. Zdele ga je ravno orenk vsekala 😆

Tukaj sem. Mislim nate. Sem te rahlo uščipnila pod desnim komolcem in požgečkala po vratu.
Čutiš? 🙂
Ne, nikakor nisi sam. Jaz sem že s tabo.

nisis sam,si z nami. odpri se,malo povej kaj počneš,kaj je blo za večerjo... 🙂

ti pošljem lupčka muaaaaaaaaaaaaa ☕ nisi sam!

No avtor javi se kej.

samotar sem, imam agorafobijo doma sem se izoliral in socialno anxioznost, tako slabo samopodobo da nočem da me ljudje vidijo pravtako sem računalniški odvisnik (ker sem izoliran doma) razmišljam o jemanju antidepresivih in če ti pomagajo pri samopodobi ali samo omamijo. težko mi je, ker sem izoliran v stanovanju in se počutim obupanega če grem po več mesecih pred blok, ker mi ljudje ne morejo pomagati niti ne vedo koliko časa sem izoliran

nono mam 30 km stran v domu za ostarele ne vem koliko časa bo še živela, zunaj nisem bil že več mesecev, ko vidim človeka na
balkonu se umaknem, nočem da me vidijo poznani ljudje, če bom enkrat normalno zaživel. kako težko je ljudem ki imamo agorafobijo
in socialno anxioznost, težko se skoncentriram, prenajedam se, impotenten sem.. ko pride obisk me je sram zablokiram

Tole pa je j e b a 🙁

Nisi edini v depresiji.

jah če je človek izoliran ker nima komunikacijskih sposobnosti, ker nočem srečat tu poznanih, ker živim v tem blokovskem naselju, ki ga ne
maram bi bil po veliko časa noter vsak depresiven. doma imam paroxat za socialno anksioznost, ki sem ga jemal pred leti, ne jemam ga

Vsak od nas nosi nekaj takšne osamljenosti v sebi. Problem je, kako se s tem spopasti.
Gre za trening. Kot trening mišic.
Treba je oditi ven, med ljudi in se pogovarjati. Najprej v malih dozah. Potem več. Premagati strah. Vsak dan. Spregovoriti nekaj besed. Pa čeprav o vremenu.
Pobrskati po sebi, se spomniti neprijetnih dogodkov in poskušati najti tistega, ki je kriv, da imaš tako slabo samopodobo. Razmišljati o dogodkih, kjer si uspel. Si dati voljo in moč.
En tak trening je, oditi na prvo tržnico (če jo imaš v bližini) in klepetati s prodajalci. Oni so klepetavi po profesiji. Ti pa treniraš..
Če se boš zapiral, se bo stanje samo poglabljalo.
Spomni se, kakšen si bil v otroštvu. Ko si lahko neomejeno in zvedavo govoril s komerkoli. Zbudi tega otroka v sebi Še vedno je tam, ker si to ti.
Sam lahko storiš ogromno. Skoraj vse.
Samo prebij ta motni zid za katerega si se zaprl in začni. Po malem. Vsak dan več.

Hahahaha 😆

To pa ni nič fajn.
Tudi sama sem bila takšna. Ko mi je uspelo podret zidove, ki sem si jih sama zgradila okrog sebe, so mi ljudje povedali, da sem jim delovala vzvišeno in prepotentno.
Mene je bilo pa samo strah, da ga polomim in se osramotim 🙁

IMHO _ Ideja, da nisi edini v depri, ne pomaga prav prevec - ... Ok sosedov noces srecevati in se prisiljeno smehljati...
Povabi koga na kavo in vsaj za nekaj casa izklopi crne misli .
Tisti paroxat pa ali jemlji / po pogovoru z zdravnikom, ne prej/ali pa za zabrisi stran.
Just my 2 cents....

"Ta, ki ga zaklepam s svojim imenom, joka v tej jeci.

Jaz pa ves cas zidam stene okoli njega.

In kolikor bolj iz dneva v dan raste ta zid pod nebo,

bolj izgubljam v temni senci svoje pravo bistvo izpred oči.

Ponosna sem na ta visoki zid in ometavam ga s prahom in peskom,

da ne ostane niti spranjica na tem imenu

in naj si se tako prizadevam, izgubljam izpred oci svoj pravi jaz.

( Rabindranath Tagore)