V isknje srednje poti se zaenkrat (kot oseba brez otrok) še ne bom spuščala, bi pa dodala, da so URADNO zaposlovanje otrok morda res ukinili že leta 1787, vendar sem ravno ta vikend brala zelo ganjlivo knjigo o življenju na Slovenskem v letih 1900 do 1960, in ravno tam je celo poglavje posvečeno otrokom, ki so stari 5 ali 6 let odhajalo za pastirce in pesterne.
Sicer res ni bilo uradno zabeleženo, ali bog ne daj plačano, je pa bila to za moje pojme svoje vrste trpljenja, ki je ne bi smeli zanemarjati. Govora je o majhnih otrocih (ki bi za naše razmere še nujno potrebovali matere), ki so bili pahnjeni v bolj premožne kmetije, kjer so delali od zore do mraka od ponedeljka do nedelje, brez plačila (če so imeli srečo, so enkrat na leto dobili obleko in čevlje). Prosto so imeli nedelje popoldne, ko so lahko obiskali starše za kakšno uro, zvečer so morali biti pa že nazaj. Še te proste ure so bolj kot iz nekega sočutja dobivali zato, ker jim v primeru, da niso delali cel dan, niso bili dolžni nuditi kosila. Če so zboleli (in se v treh dneh niso pozdravili) so jih poslali nazaj k staršem... Šele, ko so malo odrasli in napredovali do "manjših hlapcev" so začeli dobivati plačilo - lon, ki se je izplačevalo 1x na leto. In to se je dogajalo slabih 100 let nazaj. Kaj menite o tem?
Sicer res ni bilo uradno zabeleženo, ali bog ne daj plačano, je pa bila to za moje pojme svoje vrste trpljenja, ki je ne bi smeli zanemarjati. Govora je o majhnih otrocih (ki bi za naše razmere še nujno potrebovali matere), ki so bili pahnjeni v bolj premožne kmetije, kjer so delali od zore do mraka od ponedeljka do nedelje, brez plačila (če so imeli srečo, so enkrat na leto dobili obleko in čevlje). Prosto so imeli nedelje popoldne, ko so lahko obiskali starše za kakšno uro, zvečer so morali biti pa že nazaj. Še te proste ure so bolj kot iz nekega sočutja dobivali zato, ker jim v primeru, da niso delali cel dan, niso bili dolžni nuditi kosila. Če so zboleli (in se v treh dneh niso pozdravili) so jih poslali nazaj k staršem... Šele, ko so malo odrasli in napredovali do "manjših hlapcev" so začeli dobivati plačilo - lon, ki se je izplačevalo 1x na leto. In to se je dogajalo slabih 100 let nazaj. Kaj menite o tem?
0
200 let nazaj niso bili vsi otroci žrtve "prezgodnjega zaposlovanje", prav tako danes niso vsi otroci maliki.
tudi 200 let nazaj smo imeli otroške malike, in danes imamo tudi žal veliko otrok, ki morajo prezgodaj odrasti.
evo ti srednjo pot.
tudi 200 let nazaj smo imeli otroške malike, in danes imamo tudi žal veliko otrok, ki morajo prezgodaj odrasti.
evo ti srednjo pot.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/missb/ miss*b
Kaj menite o tem?
0
Definitivno se dogaja še zmeraj, poglejva samo "države trtjega sveta" v katerih je otroške delo še zmeraj prej pravilo kot izjema. Jaz vidim problematiko v tem, da ti otroci dejansko prinašajo denar v družino (sicer manj kot starši, ampak vseeno) in me skrbi, kaj bi se zgodilo, če bi otroško delo kar naenkrat prepovedali. Vem, da bi na dolgi rok to definitivno prineslo izboljšave in boljše življenje za te otroke, ampak po drugi strani me skrbi za uničeno prvo generacijo (seveda ob predpostavki, da bi starši otroke, ki ne bi več delali, poslali v šolo. Zanima me, s katerega denarja, kajti tej otroci ne delajo zato, ker hočejo, ampak ker morajo...). Je pa to spet samo moje razmišljenje...
0
prepoved bi v teoriji res lahko prinesla izboljšanje, kaj pa v praksi?
kot prvo,verjetno večina ne bi upoštevala prepovedi spljoh, ljudi za preganjanje le-teh pa itak ni oz. jih briga za te otroke...
tisit, ki bi pa upoštevali to prepoved, bi pa lahko umrli od lakote, ker se velikokrat ravno ti otroci in njihov zaslužek tisto, kar jih še drži pri življenju.
P.S.: je sploh kje uradno dovoljeno zaposlovati otroke in kako mlade?
kot prvo,verjetno večina ne bi upoštevala prepovedi spljoh, ljudi za preganjanje le-teh pa itak ni oz. jih briga za te otroke...
tisit, ki bi pa upoštevali to prepoved, bi pa lahko umrli od lakote, ker se velikokrat ravno ti otroci in njihov zaslužek tisto, kar jih še drži pri življenju.
P.S.: je sploh kje uradno dovoljeno zaposlovati otroke in kako mlade?
0
-sr-mini.jpg){kind=avatar}
http://en.wikipedia.org/wiki/Child_labour http://en.wikipedia.org/wiki/Child_labour
http://www.ilo.org/global/topics/child-labour/lang--en/index.htm http://www.ilo.org/global/topics/child-labour/lang--en/index.htm
0
Avtor: tako
prepoved bi v teoriji res lahko prinesla izboljšanje, kaj pa v praksi? kot prvo,verjetno večina ne bi upoštevala prepovedi spljoh, ljudi za preganjanje le-teh pa itak ni oz. jih briga za te otroke...
tisit, ki bi pa upoštevali to prepoved, bi pa lahko umrli od lakote, ker se velikokrat ravno ti otroci in njihov zaslužek tisto, kar jih še drži pri življenju.
P.S.: je sploh kje uradno dovoljeno zaposlovati otroke in kako mlade?
No, točno to je tisto, kar sem želela z izgubo generacije povedati sama. Kako je z uradnim pa ne vem.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/missb/ miss*b
No, točno to je tisto, kar sem želela z izgubo generacije povedati sama. Kako je z uradnim pa ne vem.
0
Ok, da razložim malo podrobneje. Ciljala sem na to, kar si izpostavila ti. Otroško delo je tisto, kar te družine drži pokoni. Na dolgi rok sicer narediš nekaj dobrega s prepovedjo, vendar je vprašanje, kaj se zgodi z otroci, ki smo jih v dobri veri umaknili s trga delovne sile. Nisem tako optimistična, da bi verjela, da se bodo vsi vpisali v šole, ker si jih ne bodo mogli privoščiti, potlej pa moramo računati še na vse družine, ki jim je do sedaj otroško delo pomagalo preživeti, sedaj pa tega več ne bi bilo. To sem mislila z izgubljeno prvo generacijo, saj ne vem, kaj bi se s temi ljudmi zgodilo.
Res je, da vsaka sprememba potrebuje testno generacijo, vendar (vsaj jaz) zaenkrat ne vidim uspešnega načina za rešitev tega problema.
Res je, da vsaka sprememba potrebuje testno generacijo, vendar (vsaj jaz) zaenkrat ne vidim uspešnega načina za rešitev tega problema.
0
aha, hvala...
verjetno sem se zmedla, ker sem tvoj post razumela v smislu, da bi generacija šele s prepovedjo postala izgubljena, v resnici je pa že sedaj in bi se jo celo s prepovedjo težko "našlo". na žalost tudi jaz ne vidim nobene prave rešitve, razen mogoče, da se dolgoročno izboljša gospodarstvo na kritičnih območjih in potem potrebe po otroškem delu sploh ne bo. ampak... to je utopija-po mojem mnenju... namreč, da bi vsi pridno delali, vsi imeli svoj košček zemlje pod soncem, dovolj hrane, izobrazbe itd.
verjetno sem se zmedla, ker sem tvoj post razumela v smislu, da bi generacija šele s prepovedjo postala izgubljena, v resnici je pa že sedaj in bi se jo celo s prepovedjo težko "našlo". na žalost tudi jaz ne vidim nobene prave rešitve, razen mogoče, da se dolgoročno izboljša gospodarstvo na kritičnih območjih in potem potrebe po otroškem delu sploh ne bo. ampak... to je utopija-po mojem mnenju... namreč, da bi vsi pridno delali, vsi imeli svoj košček zemlje pod soncem, dovolj hrane, izobrazbe itd.
0
Generacija je izgubljena že sedaj, vendar nekako živijo, prepoved otroškega dela, pa bi vsaj prvo generacijo po prepovedi po mojem precej dotolkla. Tvoj scenarij je žal res utopičen, vendasr po mojem predvsem zato, ker nas je preveč...
Je pa res, da moj izraz izgubljena generacija mogoče ni najbolj ustrezen...
Je pa res, da moj izraz izgubljena generacija mogoče ni najbolj ustrezen...
0
Kljub prepovedi otroskega dela in obezvni izobrazbi (compulsory education ) v Nigeriji dela 15 miljonov otrok.
http://www.aljazeera.com/news/africa/2013/10/child-labour-rampant-nigerian-mines-20131086554982259.html Child labour rampant in nigerian mines
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/missb/ miss*b
Tvoj scenarij je žal res utopičen, vendasr po mojem predvsem zato, ker nas je preveč...
0
Ne vem zakaj. Za moje pojme je to, da nas je preveč pač dejastvo, ne pomeni pa to, da sem mini Hitler v nastajanju 😆
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/missb/ miss*b
Ne vem zakaj. Za moje pojme je to, da nas je preveč pač dejastvo, ne pomeni pa to, da sem mini Hitler v nastajanju 😆
0
This report, which has been produced in connection with the 16th ICFTU World Congress, deals with the global scandal of child labour, a phenomenom which governs the lives of up to 200 million children around the world. Children from the ages of four and five are to be found working in all sorts of industries, often under the most appalling conditions. They are usually paid a pittance or even nothing at all, exploited in the name of profit and discarded when they have outlived their usefulness. Most working children have no option - there are not enough schools, their communities are beset by poverty and their parents are usually unable to find a job.
http://library.fes.de/fulltext/netzquelle/01312.html#Britain No time to play Child workers in the global economy
Child labour is a symptom of unrestrained market forces and the growing divisions of wealth within and between countries
0
Ok, pa dajva popolnoma utopično in popolnoma teoretično 🙂 Najprej bi rabili neko naravno nesrečo, ki bi zbirsala določen del prebivalstva. Toliko, da imamo več manevrskega prostora. Jaz osebno ne bi delala nobenih čistk, ker se mi to ne zdi primerno enostavno zato, ker menim, da en človek nima pravice odločati o tem, kdo bo živel in kdo bo umrl, ne glede na to, kateri kriterij vzamemo za merilo. Kajti, ne glede na to, po katerem kriteriju bi odločali bi vedno obstajala skupina ljudi, ki bi bila priviligirana. Naravna nesreča bi to - recimo - omejila.
Ok, število ljudi sva zmanjšali. V naslednjem koraku moramo te ljudi organizirati. Glede na to, da vidimo, da trenutni sistem ne deluje najbolje, bi se jaz lotila razvrščanja ljudi v skupine glede na njihove sposobnosti. Dejstvo je, da rabimo ljudi, ki znajo kmetovati, ljudi, ki znajo delati v tovarni, ljudi, ki znajo voditi, ljudi, ki znajo učiti, ljudi, ki znajo streči in tako naprej. In še večje dejstvo je, da vsak človek ima eno področje, v katerem je dober, in v katerem uživa.
Da bi moj sistem lahko deloval bi po mojem mnenju spet rabila dve stvari:
- enako plačilo
- sposobnost napredka oziroma zamenjave skupine, če bi se človek izkazal za sposobnega oziroma primernega
Z enakim plačilom bi poskrbela za to, da ne bi bilo zgoščenosti pri določenih "prestižnejših" poklicih (saj prestiža ne bi bilo) in ne manjka pri "manj prestižnih" poklicih. S prehodnostjo pa, da se ljudje ne bi čutili ujeti v določeni skupini, in posledično ne bi zapadali v malodušje ali depresijo, saj bi vsak lahko počel tisto, kar ga veseli, in v čem je dober.
Seveda bi potrebovala zelo dober "support sistem" za osebe, ki dela niso več sposobne (beri ostarele, invalidne, bolane,...) za kar bi imela posebno skupino ljudi, ki bi se ukvarjala z nudenjem supprota.
Ker močno verjamem, da je pomemben dejavnik v življenju vsakega posameznika kultura, bi ljudem omogočila dostop do knjig, filmov in umetnosti po sprejemljivi ceni, saj me v današnji družbi zelo moti prestižnost kulture in to, da so gledališke predstave toliko drage, da si jih ne more privoščiti vsak - in tudi to je po mojem en izmed vzrokov za nezadovoljstvo in malodušje današnje družbe).
Aha, potlej pa rabiva še oblast. Brez tega žal ne gre. Pri meni bi zadeva izgledala tako, da bi pripadniki posamezne skupine volili svoje predstavnike, ki bi nato odločali o perečih temah. Imela bi tudi neke vrste "predstednika", katerega mandat bi bil omejen na 4 leta, pogoj pa bi bil, da je predsednik vsakič iz druge skupine. Funkcija predsednika ne bi bila prestiž, kot danes, ampak bi bilo njegovo delo delati v dobrobit vseh ljudi. S tem, da bi moral biti predsednik vsakič iz druge skupine bi se vsaj delno izognila koncentraciji oblasti.
Evo popolnoma utopično, idilično in nerealno 🙂 Pa tvoje? 😆
Ok, število ljudi sva zmanjšali. V naslednjem koraku moramo te ljudi organizirati. Glede na to, da vidimo, da trenutni sistem ne deluje najbolje, bi se jaz lotila razvrščanja ljudi v skupine glede na njihove sposobnosti. Dejstvo je, da rabimo ljudi, ki znajo kmetovati, ljudi, ki znajo delati v tovarni, ljudi, ki znajo voditi, ljudi, ki znajo učiti, ljudi, ki znajo streči in tako naprej. In še večje dejstvo je, da vsak človek ima eno področje, v katerem je dober, in v katerem uživa.
Da bi moj sistem lahko deloval bi po mojem mnenju spet rabila dve stvari:
- enako plačilo
- sposobnost napredka oziroma zamenjave skupine, če bi se človek izkazal za sposobnega oziroma primernega
Z enakim plačilom bi poskrbela za to, da ne bi bilo zgoščenosti pri določenih "prestižnejših" poklicih (saj prestiža ne bi bilo) in ne manjka pri "manj prestižnih" poklicih. S prehodnostjo pa, da se ljudje ne bi čutili ujeti v določeni skupini, in posledično ne bi zapadali v malodušje ali depresijo, saj bi vsak lahko počel tisto, kar ga veseli, in v čem je dober.
Seveda bi potrebovala zelo dober "support sistem" za osebe, ki dela niso več sposobne (beri ostarele, invalidne, bolane,...) za kar bi imela posebno skupino ljudi, ki bi se ukvarjala z nudenjem supprota.
Ker močno verjamem, da je pomemben dejavnik v življenju vsakega posameznika kultura, bi ljudem omogočila dostop do knjig, filmov in umetnosti po sprejemljivi ceni, saj me v današnji družbi zelo moti prestižnost kulture in to, da so gledališke predstave toliko drage, da si jih ne more privoščiti vsak - in tudi to je po mojem en izmed vzrokov za nezadovoljstvo in malodušje današnje družbe).
Aha, potlej pa rabiva še oblast. Brez tega žal ne gre. Pri meni bi zadeva izgledala tako, da bi pripadniki posamezne skupine volili svoje predstavnike, ki bi nato odločali o perečih temah. Imela bi tudi neke vrste "predstednika", katerega mandat bi bil omejen na 4 leta, pogoj pa bi bil, da je predsednik vsakič iz druge skupine. Funkcija predsednika ne bi bila prestiž, kot danes, ampak bi bilo njegovo delo delati v dobrobit vseh ljudi. S tem, da bi moral biti predsednik vsakič iz druge skupine bi se vsaj delno izognila koncentraciji oblasti.
Evo popolnoma utopično, idilično in nerealno 🙂 Pa tvoje? 😆
0
še nekaj vprašanj:
-na približno koliko bi pa ta naravna nesreča zreducirala ljudi?
-bi vsi ti preostali ljudje živeli pretežno na enem koncu sveta in če ja, kje?
-misliš, da bi bil nek fizičen delavec zadovoljen z isto plačo, kot nekdo, ki npr. dela kaj manj napornega? in ali bi nekdo, ki ima na delu ogromno odgovornost do soljudi zadovoljen z isto plačo, kot nekdo z manj odgovornosti?
-koliko današnje tehnologije, ugodnosti bi ostalo?
-praviš, da bi bil predsednik iz vsakega sektorja? nekako se mi zdi, da bi moralo biti ogromno sektorjev (danes jih imamo tudi: zidar, natakar, učitelj, pravnik, policaj...) in bi to težko šlo skozi oz. bi bil predstavnik učiteljev na vrsti enkrat na milijon let
-bi bila potreba po policiji, vojski?
-bi zaupala predsedniku, da bi res delal dobro? bi ga kdo nadzoroval?
sheme moje utopične družbe ti pa ne morem napisati, ker si je res ne znam predstavljati...niti slučjano se mi ne zdi, da smo ljudje sposobni, dolgoročno živeti srečno... tudi tvoja družba je na prvi pogled res super napisana pa imam š e vseeno nekaj vprašanj in pomislekov... ampak kar odgovori pa si mogoče premislim...:)
-na približno koliko bi pa ta naravna nesreča zreducirala ljudi?
-bi vsi ti preostali ljudje živeli pretežno na enem koncu sveta in če ja, kje?
-misliš, da bi bil nek fizičen delavec zadovoljen z isto plačo, kot nekdo, ki npr. dela kaj manj napornega? in ali bi nekdo, ki ima na delu ogromno odgovornost do soljudi zadovoljen z isto plačo, kot nekdo z manj odgovornosti?
-koliko današnje tehnologije, ugodnosti bi ostalo?
-praviš, da bi bil predsednik iz vsakega sektorja? nekako se mi zdi, da bi moralo biti ogromno sektorjev (danes jih imamo tudi: zidar, natakar, učitelj, pravnik, policaj...) in bi to težko šlo skozi oz. bi bil predstavnik učiteljev na vrsti enkrat na milijon let
-bi bila potreba po policiji, vojski?
-bi zaupala predsedniku, da bi res delal dobro? bi ga kdo nadzoroval?
sheme moje utopične družbe ti pa ne morem napisati, ker si je res ne znam predstavljati...niti slučjano se mi ne zdi, da smo ljudje sposobni, dolgoročno živeti srečno... tudi tvoja družba je na prvi pogled res super napisana pa imam š e vseeno nekaj vprašanj in pomislekov... ampak kar odgovori pa si mogoče premislim...:)
0
Otroško delo, to je žalostna zgodba človeštva. Ki se odvija tudi danes.
V bistvu gre za povsem drugačno gledanje na otroka:
1. V zahodnjaškem svetu je to bitje, potrebno nege, ljubezni, vodenja, skrbi, usmerjanja, kontrole. Ko nekoč ne bo več v tem nesamostojnem in odvisnem stanju (15 ali 18 ali 21 let), bo lahko živelo po svoje in odvisno od družbe, družine, vračalo za leta skrbi.
2. V nerazvitih krajih in v naši zgodovini pa je to le mali odrasli človek, ki se od velikega loči le po tem, da je šibkejši, lahko manj naredi, je zdravstveno bolj občutljiv. A čustveno itn je enak. Mora že prevzeti odgovornost za svoj obstoj in jo tudi upravičiti, z delom, vračanjem družini, družbi.
V bistvu gre za povsem drugačno gledanje na otroka:
1. V zahodnjaškem svetu je to bitje, potrebno nege, ljubezni, vodenja, skrbi, usmerjanja, kontrole. Ko nekoč ne bo več v tem nesamostojnem in odvisnem stanju (15 ali 18 ali 21 let), bo lahko živelo po svoje in odvisno od družbe, družine, vračalo za leta skrbi.
2. V nerazvitih krajih in v naši zgodovini pa je to le mali odrasli človek, ki se od velikega loči le po tem, da je šibkejši, lahko manj naredi, je zdravstveno bolj občutljiv. A čustveno itn je enak. Mora že prevzeti odgovornost za svoj obstoj in jo tudi upravičiti, z delom, vračanjem družini, družbi.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/aleluja/ Aleluja
Otroško delo, to je žalostna zgodba človeštva. Ki se odvija tudi danes.
V bistvu gre za povsem drugačno gledanje na otroka:
1. V zahodnjaškem svetu je to bitje, potrebno nege, ljubezni, vodenja, skrbi, usmerjanja, kontrole. Ko nekoč ne bo več v tem nesamostojnem in odvisnem stanju (15 ali 18 ali 21 let), bo lahko živelo po svoje in odvisno od družbe, družine, vračalo za leta skrbi.
2. V nerazvitih krajih in v naši zgodovini pa je to le mali odrasli človek, ki se od velikega loči le po tem, da je šibkejši, lahko manj naredi, je zdravstveno bolj občutljiv. A čustveno itn je enak. Mora že prevzeti odgovornost za svoj obstoj in jo tudi upravičiti, z delom, vračanjem družini, družbi.
0
Tako, najbrž res. So pogrešljivi zaradi številčnosti. Nanje se gleda drugače. Odraslemu se takle mali črviček ne smili, ko leze po rudniških rovih ali ure in ure sestavlja petarde. Pač, naj dela, zato je tu.
0
Milijone otrok po svetu je izkopriščanih za:
-delo v najtežjih pogojih: rudniki, kamnolomi, šivalnice
-seksualne sužnje (marsikje še vedno verjamejo, da seks z otroki zdravi aids)
-vojne spopade
-suženjsko delo pri bogatih Arabcih (predvsem črnčki)
Si človeštvo sploh zasluži obstoj? Menim, da bi nas moralo (karkoli že obstaja nad nami, če obstaja) zbrisati z obličja zemlje.
-delo v najtežjih pogojih: rudniki, kamnolomi, šivalnice
-seksualne sužnje (marsikje še vedno verjamejo, da seks z otroki zdravi aids)
-vojne spopade
-suženjsko delo pri bogatih Arabcih (predvsem črnčki)
Si človeštvo sploh zasluži obstoj? Menim, da bi nas moralo (karkoli že obstaja nad nami, če obstaja) zbrisati z obličja zemlje.
0
Uff si mi pa dala dela... 🙂 Se bom potrudila, kljub temu, da se zavedam, da ima moj model kar precej lukenj in da je sestavljen na mojem večnem optimizmu in veri v ljudi.
Pa poglejva. Recimo, da bi moja hipotetična naravna nesreča skrčila ljudi na od oka miljardo, od katerih bi velika večina živela v Evropi (jebi ga, sem pač evrocentrično vzgojena in le to območje tudi najbolje poznam).
Današnjo tehnologija bi po mojem ostala, saj območje, na katerem živi ta moja družbica ne bi bila poškodovana. Najprej, da razjasniva moje skupine. Ne bi imela ločene skupnosti zidarjev, skupnosti vodovodarjev, skupnosti cestarjev... ampak skupnosti ljudi ki opravljajo storitvene dejavnosti, skupnost kmetovalcev, skupnost učiteljev, skupnost računalničarjev (za moje pojme dovolj pomembni, da bi si zaslužili svojo skupnost), skupnost vojske in policije, ... (malo se tukaj naslanjam na idejo iz ene distopije, ki sem jo v zadnjem času prebrala, s tem, da upam, da bi bila moja prihodnost prej utopična, kot distopična). Ločin ne bi bilo tako veliko, mogoče se pogovarjava o maksimalno 10 skupnostih, tako da tudi ne bi bilo takega problema s predsedstvom, saj bi se skupnosti kar hitro izmenjevale na oblasti, nadzirali pa bi jih voditelji ostalih skupin, ki ki tisto obdobje nimajo vrhovne oblasti. Nekako tako kot kralj in njegovi stanovi iz francoske revolucije 🙂.
Kar se tiče višine plače, bi določen del moje nove družbe temeljil tudi na vzgoji, da so vse dejavnosti in vsa dela pomembna in da si vsi delavci za svoje delo zaslužijo enako plačo. Si mi pa dala misliti, in razmišljam, da bi uvedla dodatne dejavnosti, naprimer kakšno pomoč sosedom, pomoč starejšim, iznajdbe stvari, ki bi jih opravljali zraven svoje primarne dejavnosti in bili za to tudi dodatno nagrajeni. Ne sicer z denarjem, ker se želim izogniti kopičenju bogastva, vendar morda s kakšno posebno častjo, na primer manj obveznimi urami primarnega dela na dan (da bi jim ostalo več časa za prostočasno aktivnost).
Vojsko in policijo bi ohranila. Sicer ne iz takega razloga, kot jo imamo danes, saj glede na to, da bi bila cela moja družba ena država vojn ne bi pričakovala ampak predvsem kot nekakšno skupino ljudi, ki bi pomirila morebitne manjše spore, varovala kmetijska območja pred vdori raznih živali (te bi seveda tudi preživele)...
V moji družbi ni prostora za vero in duhovnike, res pa je, da še razmišljam, da li bi bilo to sploh še potrebno, ali bi bili enostavno družba ateistov... 🙂
Pa poglejva. Recimo, da bi moja hipotetična naravna nesreča skrčila ljudi na od oka miljardo, od katerih bi velika večina živela v Evropi (jebi ga, sem pač evrocentrično vzgojena in le to območje tudi najbolje poznam).
Današnjo tehnologija bi po mojem ostala, saj območje, na katerem živi ta moja družbica ne bi bila poškodovana. Najprej, da razjasniva moje skupine. Ne bi imela ločene skupnosti zidarjev, skupnosti vodovodarjev, skupnosti cestarjev... ampak skupnosti ljudi ki opravljajo storitvene dejavnosti, skupnost kmetovalcev, skupnost učiteljev, skupnost računalničarjev (za moje pojme dovolj pomembni, da bi si zaslužili svojo skupnost), skupnost vojske in policije, ... (malo se tukaj naslanjam na idejo iz ene distopije, ki sem jo v zadnjem času prebrala, s tem, da upam, da bi bila moja prihodnost prej utopična, kot distopična). Ločin ne bi bilo tako veliko, mogoče se pogovarjava o maksimalno 10 skupnostih, tako da tudi ne bi bilo takega problema s predsedstvom, saj bi se skupnosti kar hitro izmenjevale na oblasti, nadzirali pa bi jih voditelji ostalih skupin, ki ki tisto obdobje nimajo vrhovne oblasti. Nekako tako kot kralj in njegovi stanovi iz francoske revolucije 🙂.
Kar se tiče višine plače, bi določen del moje nove družbe temeljil tudi na vzgoji, da so vse dejavnosti in vsa dela pomembna in da si vsi delavci za svoje delo zaslužijo enako plačo. Si mi pa dala misliti, in razmišljam, da bi uvedla dodatne dejavnosti, naprimer kakšno pomoč sosedom, pomoč starejšim, iznajdbe stvari, ki bi jih opravljali zraven svoje primarne dejavnosti in bili za to tudi dodatno nagrajeni. Ne sicer z denarjem, ker se želim izogniti kopičenju bogastva, vendar morda s kakšno posebno častjo, na primer manj obveznimi urami primarnega dela na dan (da bi jim ostalo več časa za prostočasno aktivnost).
Vojsko in policijo bi ohranila. Sicer ne iz takega razloga, kot jo imamo danes, saj glede na to, da bi bila cela moja družba ena država vojn ne bi pričakovala ampak predvsem kot nekakšno skupino ljudi, ki bi pomirila morebitne manjše spore, varovala kmetijska območja pred vdori raznih živali (te bi seveda tudi preživele)...
V moji družbi ni prostora za vero in duhovnike, res pa je, da še razmišljam, da li bi bilo to sploh še potrebno, ali bi bili enostavno družba ateistov... 🙂
0
Poldka, ne smemo si delati utvar, samo to je. Človeška narava v vseh teh stoletjih, tisočletijih ni napredovala v smeri neke vsesplošne empatije, dobrote. Džingiskan scene so se nedavno odvijale na Balkanu, se on line dogajajo sedaj na raznih koncih sveta ....
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/poldka/ Poldka
Milijone otrok po svetu je izkopriščanih za:
-delo v najtežjih pogojih, rudniki, kamnolomi, šivalnice
-seksualne sužnje (marsikje še vedno verjamejo, da seks z otroki zdravi aids)
-vojne spopade
-suženjsko delo pri bogatih Arabcih (predvsem črnčki)
Si človeštvo sploh zasluži obstoj? Menim, da bi nas moralo (karkoli že obstaja nad nami, če obstaja) zbrisati z obličja zemlje.
0
Kaj se vam pa zdi sprejemljiva starost, ko nekdo lahko zacne delati? Meni se zdi tam okoli 12-13 za memevarno delo po najvec 2 uri na teden. Pri nas je veliko deklic, ki v tej starosti postanejo babysitters - ne, ker jih stiska starsev rine v to, ampak, ker zelijo zasluziti. Potem bi jaz s starostjo povecevala stevilo ur, ki jih nekdo dela. Tako razmisljam zato, ker v zahodnem svetu vecina najstnikov nima kaj poceti in iz samega dolgcasa zacne poceti oslarije. En konreten primer imamo na forumu. Najstnik zeli biti kot odrasli in se zeli dokazati. Tradicionalno se je dokazal z delom, danes se nima s cim. Poleg tega dobijo malo vpogleda v delo, trg dela, pridobijo si nekaj osnovnih izkusenj, delovne navade ki jim bodo prisle prav, ko se bodo morali zaceti sami prezivljati. Prav tako bodo zaceli razumevati, da ne morejo biti pasivni opazovalci sveta, ki se jih streze, ampak, da morajo sami pokazati malo samoiniciative in ambicioznosti. Zato bi jim omogocila, da delajo doloceno stevilo ur na teden dela, ki ne ogrozajo njihovega zdravja in varnosti. Kolikor opazam imajo ljudje, ki zacnejo postopoma delati kot najstniki boljse delovne navade in so bolj uspesni v zivljenju.
V nerazvitih drzava je seveda stanje zelo drugacno. Mislim, da se ne moramo zanasati na naravno nesreco, razen, ce jo sami sprozimo, kar se mi zdi popolnoma neeticno, da ne recem zlocinsko. Tudi ce bi prislo do nesrece in bi bilo prebivalstvo zdesetkano, bi verjetno prislo do pomanjkanja dolocenih profilov. Zato bi zahtevnejsa mesta zasedli odrasli, otrokom bi pa prepustili slabo placana fizicna dela. Problema otroskega dela se verjetno tudi v najbolj idealnem scenariju ne bi dalo resiti v eni generaciji. Zato bi morali najprej zagotoviti moznost izobrazevanja vecjemu stevilu mladih, hkrati pa postopoma prepreciti delo otrok; najprej v najnevarnejsih industrijah. Seveda bi ukinitev cenene delovne sile sprozila vecje proizvodne stroske in visjo koncno ceno in to bi porusilo ravnotezje na trgu.
Mislim, da bi se morali organizirati v manjsih skupinah, namesto velikih drzav, nekako po vzoru uspesnih kibucev ali celo po vzoru nekaterih verskih sekt pri nas (Hutterites), kjer bi celotna skupnost delovala za dobro vseh, skrbela za otroke in jih v najstniskih letih zacela postopno uvajati v delo.
En del dela otrok bi se dalo resiti tudi z avtomatizacijo dela, recimo v rudnikih. Stroji za to se v razvitem svetu ze dolgo uporabljajo.
Izobrazba je tisti en dejavnik, ki najbolj potegne ljudi iz revscine. Vendar bo vedno dosti dela, ki se ga lahko naredi brez izobrazbe.
V nerazvitih drzava je seveda stanje zelo drugacno. Mislim, da se ne moramo zanasati na naravno nesreco, razen, ce jo sami sprozimo, kar se mi zdi popolnoma neeticno, da ne recem zlocinsko. Tudi ce bi prislo do nesrece in bi bilo prebivalstvo zdesetkano, bi verjetno prislo do pomanjkanja dolocenih profilov. Zato bi zahtevnejsa mesta zasedli odrasli, otrokom bi pa prepustili slabo placana fizicna dela. Problema otroskega dela se verjetno tudi v najbolj idealnem scenariju ne bi dalo resiti v eni generaciji. Zato bi morali najprej zagotoviti moznost izobrazevanja vecjemu stevilu mladih, hkrati pa postopoma prepreciti delo otrok; najprej v najnevarnejsih industrijah. Seveda bi ukinitev cenene delovne sile sprozila vecje proizvodne stroske in visjo koncno ceno in to bi porusilo ravnotezje na trgu.
Mislim, da bi se morali organizirati v manjsih skupinah, namesto velikih drzav, nekako po vzoru uspesnih kibucev ali celo po vzoru nekaterih verskih sekt pri nas (Hutterites), kjer bi celotna skupnost delovala za dobro vseh, skrbela za otroke in jih v najstniskih letih zacela postopno uvajati v delo.
En del dela otrok bi se dalo resiti tudi z avtomatizacijo dela, recimo v rudnikih. Stroji za to se v razvitem svetu ze dolgo uporabljajo.
Izobrazba je tisti en dejavnik, ki najbolj potegne ljudi iz revscine. Vendar bo vedno dosti dela, ki se ga lahko naredi brez izobrazbe.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
24.02.2015 ob 7:14
5 let kasneje je njegov 8-letni necak Louis postal zrtev nasilja in umrl v jeci v Parizu, star 10 let.
Samo 200 let je od takrat in otroci so od izkoriscanih in zatiranih zrtev postali maliki, postavljeni na oltar cascenja. Bomo se kdaj nasli srednjo pot?